Ko sta ustvarjala Monet in Courbet
Razvoj realizma in impresionizma v osrednji in vzhodni Evropi

Villa Manin, Passariano (UDINE) - 26 september 2009 – 7 marec 2010

Razstava z 134 slikami približno tridesetih evropskih in ameriških muzejev ter iz nekaterih privatnih zbirk je pravo popotovanje skozi nova spoznanja, nežni šepet lepote, ki izhaja iz različnih delov Evrope.

Nova spoznanja zato, ker smo prvič priča razstavi s tako tematiko in kjer spremljajoči katalog zajema študijo vpliva francoskega slikarstva v drugi polovici 18. stoletja na dežele vzhodne in srednje Evrope.V katalogu najdemo spremljajoče opise petnajstih pomembnih kuratorjev ter strokovnjakov iz celotne Evrope.
Enkratna priložnost za približevanje umetnosti in zbirkam, katerih večina ni najbolje raziskana niti s strani umetnostnih zgodovinarjev, nam pa odkrivajo vpogled v čudovita dela, katera se po lepoti lahko kosajo z najbolj priznanimi in priljubljenimi deli francoskih impresionistov. Nekatera dela so relativno neznana širokim množicam obiskovalcev in se nam prvič predstavljajo skupaj z deli francoskih umetnikov po katerih so se zgledovala.

Iz vsake države, od Nizozemske do Rusije je bil izbran najpomembnejši muzej ali ustanova, ki predstavlja identiteto narodne umetnosti, in prav iz teh hramov prihajajo na ogled v Villo Manin njihova dela. Od muzeja Mesdag v Haagu do muzeja Tretjakov v Moskvi.
Vsa dela na razstavi so doživela na najrazličnejše načine vpliv Pariza – predvsem avtorji, kateri so bivali in delovali vsaj krajše obdobje v francoski prestolnici v drugi polovici 18. stoletja.
Tako se pred nami odpira nova knjiga, ki govori o prepletanju tematik in figur v slikarstvu tega obdobja.

Dela na razstavi nalašč niso postavljena po narodnosti temveč se delijo na štiri segmente: Gozdovi, dežele in hiše – Vode – Portreti – Človek in narava – in so prikaz priljubljenih tematik umetnikov v drugi polovici 18. stoletja.
Slikarji so v francoski vasici Barbizon našli povezavo z naravo ter razvili novo vizijo slikanja na prostem (en plain air). Šli so po stopinjah angleškega slikarja Constablea na začetku 18. stoletja ter se poklonili spominu na dela nekaterih nizozemskih slikarjev iz 17. stoletja kot sta Hobbema in Ruisdael. Duh novosti je pripeljal v gozdove blizu Barbizona tudi nekatere romunske, nizozemske, nemške, švicarske, češke ter madžarske slikarje.

Pojem naturalizma izhaja iz del Coroja (kjer prepoznamo vpliv razstave, ki jo je pripravil Constable leta 1822 v Parizu) in drugih avtorjev kot so: Courbet, Daubigny, Rousseau in Diaz de la Pena. Naturalizem se je naselil tudi v zgodnja dela velikanov kot so: Monet, Sisley, Pissarro in Renoir. Ravno tej avtorji so prav v gozdu Fontainebleau našli »novo svetlobo« ter z novimi načini prikazovanja narave prekinili stik z zastarelim načinom upodabljanja zgodovinskih, mitoloških in verskih motivov.
V tej shemi se znajdejo med Corojem in Courbejem na eni strani ter novimi velikani kot so Monet, Sisley ter Pissarro na drugi, mnogoštevilni avtorji iz vse Evrope, kateri znajo prevesti doživetja narave v svoj lastni jezik, tako blizu francoskemu pristopu.
Najbolj vidna povezava med naštetimi avtorji se kaže ravno v upodobitvi gozdov, kjer se poznanim avtorjem kot so Corot, Courbet, Rousseau in Diaz de la Pena približata dva romunska slikarja, Grigorescu in Andreescu, katera preživljata kar nekaj časa v vasici Barbizon. Tudi madžarski avtor Paal se s svojimi pejsaži lahko kosa z zgodnjim Pissarrom. Nekateri predstavniki nizozemske šole (Maris, Gabriel, Mesdag ter Mauve) so poleg romunskih slikarjev (tudi geografsko) najbližje francoskim smernicam. Ne pozabimo na rusko, češko ter poljsko šolo s predstavniki kot so Bogoljubov, Chemlonski ter Chittussi, kateri radi navezujejo pristne stike s čustvi francoskih ustvarjalcev.
Tukaj spoznamo mladega Hodlerja, ki je nepričakovano blizu slikarstvu Courbeja in kateri obišče slavnega slikarja v sedemdesetih letih 18. stoletja. Hodlerju se kasneje tematsko približa tudi švicarski slikar Stauffer Bern. Ne pozabimo tudi na belgijskega umetnika Boulengerja in poljskega velikana Chemlonskega, kateri je na razstavi prisoten z veličastno upodobitvijo snežnega gozda in postavljen ob bok samemu Pissarru ter Monetu.
In ta so samo nekatera imena, katera pišejo zgodbo te razstave, kot v pravem romanu 18. stoletja...

Prepletanje med deli naštetih avtorjev najdemo predvsvem v povezavi z delom Moneta, kateri je na razstavi prisoten z več deli. Njegovim upodobitvam se približujeta predvsem češki slikar Chittussi ter madžarski Szinyei Merse s prekrasnimi podobami cvetočih polj. Ravno ta dva umetnika sta pravo odkritje te razstave, tako za poznavalce kot za široko občinstvo, ker njuna dela kažejo, da sta znala prehitevati vpliv francoskih sodobnikov.
Prava paša za oči pa je tudi sprehod med slikami avtorjev kot so Monet, Renoir, Szinyei Merse, Andrescuu in Bazille ter njihovemu videnju ženske podobe. Bazille ja na razstavi prisoten tudi s čudovitim in redko videnim delom, ki prikazuje golega moškega.
V tem segmentu pa ne moremo mimo dela češkega slikarja Slavička ter slovenskega impresionista Sternena.

Blizu pariškemu pa je takrat bil tudi praški ambient in priznani avtor Chittussi se je z upodobitvami reke Sene približal velikim imen kot so Sisley, Monet ter Pissarro. Ruski slikar Levitan pa se opira na Monejeve prizore Vetheuilla za upodobitve z oblaki posutega neba, ki se zrcali v reki – kot to stori tudi sam Sisley v nekaterih njegovih najbolj veselih delih impresionističnega obdobja. Drugi ruski velikan, Bogoljubov, pa je bližje delom Boudina iz zgodnjih sedemdesetih let 18. stoletja. In nenazadnje se med njimi pojavi Van Gogh, kateri popolnoma spremeni vizijo reke s svojimi upodobitvami reke Sene, še preden Monet revolucionira tehniko in paleto barv leta 1901.
Od zgodnjih del Moneta iz sredine šestdesetih let (na razstavi je prisotna redka in neprecenljiva slika iz leta 1864, katera prihaja naravnost iz svetovno znanega Van Gogh muzeja v Amsterdamu) se skupaj z avtorji kot so Courbet, Boudin, Daubigny in Lepic podamo v odkrivanje lepot morja. Najvišjo raven teh upodobitev najdemo pri belgijskem avtorju Artanu De Saint Martin, Levitanu ter Šiškinu iz Rusije. Prav tako je izjemnega pomena na razstavi delo nizozemskega slikarja Mesdaga – njego dvometerska študija panorame mesta Scheveningen.

Obala Normandije je bila takrat zanimiva tako za Moneta, kot tudi za veliko število umetnikov iz vzhodne Evrope kot je npr. Madžarski avtor Munkacsy leta 1880. Monet leta 1888 naslika Sredozemsko obalo in mestece Antibes in dve leti kasneje mu sledi Isaak Levitan, ter istega leta tudi relativno neznani avstrijski avtor Zoff.
Zadnji dve tematiki razstave prikazujeta motive portreta ter človeške figure v pejsažu.
Tukaj najdemo primerjavo med upodobitvami sejalcev krompirja v delu slikarja Milleta ter Van Gogha (katerega delo prihaja na to razstavo iz najpomembnejšega hrama njegove umetnosti – muzeja Kröller Müller). Njima ob bok je postavljen češki avtor Brožik, kateri je leta 1885 naslikal upodobitev iste tematike z neverjetno poezijo. Tukaj najdemo tudi dva avtorja iz Poljske kot sta Szermentowski in Gassowsky.

Pot nas pelje dalje med realističnimi portreti velikanov kot so Courbet, Degas ter Monet ter ostalimi avtorji kot so Rodakovski, Leibl, Szekely ter Deak Ebner. V povezavi z njimi najdemo tudi zgodnje delo pomemnega avtorja kot je Ensor ter belgijskega Khnopffa.
Zanimiva je tudi primerjava med Corojem in madžarskim avtorjem Doso ter med upodobitvami otrok in mladostnikov s strani Renoirja ter Korovina, Surikova ter Serova iz Rusije v drugi polovici sedemdesetih let 18. stoletja.

---

INFORMACIJE